Zgodovina Studencev

Studenci, prijazen kraj ob Dravi,  je nedvomno obstojal že prej ko bližnje mesto Maribor, celo v času Ilirov, Keltov in Rimljanov, dasiravno za te trditve ni zgodovinskih dokazov. Saj je bil za naselitev prirodno mnogo pripravnejši kakor pa nizko ležeča in samo od Drave na južni strani zavarovana mariborska kotlina. Izkopanine na Pošteli nam dovolj zgovorno pričajo, da so se tja umaknili prvotni prebivalci ravnine, Iliri in to že kakih 400 let pred Kristusovim rojstvom. Par sto let za tem pa so prišli na Poštelo Kelti, ki so ostali tam približno do leta 400 po Kristu, tudi pod nadvlado Rimljanov.
Po velikem preseljevanju narodov v 6. stoletju pa so se naselili na naših krajih Slovenci, katerim so morali prepustiti prejšnji prebivalci te kraje. Nobenega dvoma ni,  da so bili prvi zgodovinsko dokazani prebivalci Studencev slovenskega pokolenja, saj so zavzemali Slovenci še v sredini srednjega veka ozemlje na severu do bivše Gornjravstrijske in Salcburške, na zahodu do Tirola in Lombardije na Benečanskem, na jugu do morja in na vzhodu daleč v ogrske nižine.
Ime Studenci nam pove, da je dobil kraj svoje ime po izvirkih ali studenčkih, katerih je vse polno ob Dravi pod cerkvijo sv. Jožefa. Zgrešeno je precej razširjeno mnenje,  da se kraj imenuje po studencih ali vodnjakih, katere ima skoro vsaka hiša; prvo prebivalstvo, ki se je tod naselilo, gotovo ni imelo studencev-vodnjakov, ampak je hodilo po vodo k studencem-izvirkom. Tudi nemško ime Brunndorf je napačno, po pravici bi se moralo imenovati Qellendorf.
S precejšnjo gotovostjo lahko tudi določimo kraj, kjer so stale prve hiše: brez dvoma je to v jarku jugovzhodno od cerkve ob Dravi, kjer še danes stoji nekaj hiš in nosi ime »Ob izvirkih«. Tu je bilo dovolj vode, obenem pa je bila kotlina naravno dobro zavarovana na severu od Drave, na jugu pa jo je skrival in branil pred sovražnikom visok dravski breg. To je bilo v tistih burnih časih vsekakor mnogo vredno in je bilo potrebno izbirati naravna sklonišča. Šele mnogo pozneje se je kraj razširil ob obrežju zahodno od cerkve.
Prva listina, ki omenja Studence je iz leta 1100, ki je hranjena v deželnem arhivu v Gradcu. Gotovo pa je, da je naselbina obstajala že mnogo prej, seveda kot neznatna naselbinica, ki je ni bilo vredno imenovati.
Ves čas po ustanovitvi in prvih naselitvah zgodovinsko dokazanih prebivalcev do časa, ko so začeli po naših krajih graditi železnice, ni bilo bistvenih sprememb in važnejših dogodkov izvzemši postavitev cerkve Sv. Jožefa. Na mestu, kjer stoji ta cerkev je stala nekdaj manjša. Čas njenega početka žal ni znan, iz raznih dogodkov je sklepati, da je bilo to okoli leta 1675, kajti v letu 1678 je podelil papež Inocencij XI popoln odpustek vsem, ki so obiskovali to cerkvico. Iz tega je sklepati, da je bila cerkvica tudi romarska božja pot. Kot taka je zaslovela zlasti za časa strašne kuge, ki je razsajala po naših krajih okrog leta 1680.
Romanje k cerkvi sv. Jožefa pa po prestani kugi ni prestalo in je ljudstvo še vedno izpolnjevalo v nadlogah dane obljube, zato je bila vedno večja potreba po stalnem duhovniku, ki bi oskrboval cerkev in vzdrževal dušno pastirstvo, vendar za vzdrževanje tega ni bilo sredstev. Temu je odpomogel graščak radvanjske graščine Bolfenk pl. Sinersberg, ki je prodal graščino Radvanje, kateri so bili podložni tudi Studenčani, mestnemu sodniku in županu Valentin-u pl. Bevorgo, ustanovitelju cerkvice, sam pa se je preselil v Varaždin; obdržal pa je še precejšnja posestva v tukajšnji okolici, katera je zapustil v svoji oporoki 13. IV. 1698 leta cerkvi in beneficijatu. Dobrotniku Sinersbergu, ki je pokopan v Varaždinu, so postavili hvaležni Studenčani spomenik iz črnega pohorskega granita, ki je sedaj vzidan v južno steno zunaj. Prvi duhovnik-beneficijant pri sv. Jožefu je bil Valentin pl. Bevorgo, sin ustanovitelja cerkve, ki je prevzel to mesto leta 1714. Za njim so bili še štirje drugi do leta 1788, ko je prešel Sinersbergov beneficij k sedanji župniji sv. Magdalene v Mariboru, ki je najbrž potem tudi oskrbovala cerkev sv. Jožefa, kajti celih 109 let ni bilo potem več nobenega samostojnega duhovnika v Studencih. Šele leta 1897 so prišli očetje lazaristi.
Sedanjo prostorno cerkev so sezidali v letih 1726-28. Največ zaslug za to ima mestni sodnik in župan Ekhart Janez Severin, tudi radvanjski graščak, ki je pokopan v cerkvi pri Marijinem oltarju. Njegova spominska plošča je vzidana poleg Sinersbergove na zunanji strani zida cerkve.
Kako je slovela cerkev sv. Jožefa v tistih časih kot romarska božja pot, je razvidno iz tega, da se je nameravala že leta 1760 tu ustanoviti samostojna župnija. Studenci so spadali namreč k župniji sv. Magdalene, takrat predmestni župniji: ko je pa v 15. stoletju magdalenska cerkev pogorela, se je župnija pridelila limbuški župniji. V Limbušu je pa leta 1760 tudi pogorelo župnišče z vsemi gospodarskimi poslopji vred. Zato je nameraval limbuški Župnik prenesti sedež župnije k sv. Jožefu v Studence, kar je bil solnograški nadškof tudi že odobril, vendar je limbuški župnik s pomočjo faranov že obnovil župnišče, preden se je zadeva rešila od strani države.

Cesar Jožef II., ki ni bil prijatelj cerkvam in samostanom, je odločil, da se mora med drugimi podreti tudi cerkev sv. Jožefa, kakor se je morala podreti cerkev sv. Kunigunde, limbuške podružnice, ki je stala na jugovzhodni strani Slovenske Kalvarije. Duhovnik se je preselil k sv. Magdaleni, Sinersbergova zapuščina, last cerkve sv. Jožefa, se je prodala na javni dražbi, cerkev samo pa so zaprli in je čakala, da jo podero. Da se to ni zgodilo, je zasluga limbuškega župnika Ruprechta, ki se je skliceval, da mora biti pri vsaki župnijski cerkvi podružnica, kjer se zamore v sili opravljati služba božja. V tem so ga izdatno podpirali tudi Mariborčani, ki so zbirali podpise in pošiljali prošnje, da se cerkev ohrani. Končno je oblast preklicala svojo odredbo, cerkev je ostala, cerkvenih posestev pa ni bilo več. Celih 150 let je životarila brez lastnega duhovnika, pa tudi brez stalnih dohodkov ter je bila več ali manj navezana na milodare dobrih ljudi, s pomočjo katerih se je za silo vzdrževala.
Po prvi naselbini ob izvirkih se je tekom stoletij postavilo na robu dravskega brega /sedanja Obrežna ulica/ borno število novih človeških bivališč, prav preprostih lesenih koč. Pisatelj Sshmutz navaja v svoji knjigi, ki jo je izdal leta 1822, da so imeli Studenci takrat 395 oralov 720 kv. Sežnjev površine, 46 hiš, v katerih je stanovalo 58 rodbin z 257 prebivalci, 4 konji, 20 volov, 35 krav. Če so bili Studenci še leta 1822 tako ubožni, si lahko mislimo, kako je moralo biti šele v srednjem veku in za časa turških napadov, ko ni bilo varno niti imetje, niti življenje.
Takrat so pač obdelovali svoje prodnate, nerodovitne njivice, pasli živino po dokaj razsežnih ter z grmovjem in drevjem obraslih pašnikih, ki so se razprostirali od Drave pa tja do Kalvarije. V cerkev so hodili spočetka k sv. Magdaleni, pozneje pa v Limbuš. Tlačanili so in oddajali desetino graščini v Radvanju, pa tudi v Viltuž pri Selnici.
Sosedni Maribor je bil utrjeno mesto z visokim obzidjem ter močnimi obrambnimi stolpi. Te utrdbe so gotovo pomagali staviti tudi okoličani, ki so morali za časa nevarnosti mesto tudi braniti. Zato pa so se mogli tudi v nevarnosti tja zateči s svojim skromnim premoženjem. Ko pa je nevarnost minila, so se zopet vrnili na svoje domove, večkrat požgane in razdejane.
Krvoločni Turki, ki so od leta 1396. do 1710. 33-krat obiskali naše kraje, gotovo tudi niso prizanesli Studencem, dasi  ni o tem točnejših podatkov. Na utrjeni Maribor si sicer niso upali z malimi četami , zato pa so tem bolj divjali v neposredni okolici. Gotovo so uničili naselbino že leta 1475, ko so šli nad Limbuš, prav tako pa ni bilo prizanešeno Studencem v letih 1529 in 1532, ko so oblegali z močno vojsko Maribor in doživeli strašen poraz pri »turškem zidu«, še danes v razvalinah vidne više Ruš v soteski.
Niso pa bili Turki edina nadloga za naše kraje. Leta 1480 in 1481 je Maribor oblegal kralj Matjaž s svojimi Madžari. Ta je imel namreč spor s cesarjem Friderikom radi nekega škofa in nekega denarja, ki mu ga je dolgoval cesar. Kralju Matjažu se sicer radi nekega posebnega naključja ni posrečilo zavzeti Maribora, pač pa je pri obleganju uničil vso okolico, torej tudi Studence.
Tudi za časa Napoleonove okupacije ni bilo prizanešeno Mariboru in okolici. Mariboru so naložili prav občutne davke, dočim v podeželskih krajih, ki so v ostalem bili pod vplivom graščin, zaradi revščine niso mogli kaj vzeti. Vendar pa so se Francozi obnašali dokaj disciplinirano ter niso zapustili slabih spominov.
Malokatera iznajdba je imela tako velik vplivna razvoj Studencev kakor iznajdba parnega stroja in železnice. Tekom par desetletij se je več spremenilo, kakor prej v sto in stoletjih.
Že z otvoritvijo proge Južne železnice se je jako dvignilo število prebivalcev Maribora, ki ni imel do takrat niti toliko ljudi kakor jih imajo sedaj /1937/ Studenci sami. Zgodovinarji trde, da se je vsled železnice naselilo v Mariboru 2000 ljudi, ki pa gotovo niso prebivali vsi v mestu, ampak so se razkropili tudi po bližnji okolici. Vendar ta proga ni dosti vplivala na razvoj Studencev. Še leta 1860. je stala na sredi sedanjih Studencev, na križišču Aleksandrove, Ciril-Metodove in Sokolske ulice, kjer je sedaj gostilna Kraner, lesena hiša, v kateri je opravljal svoj posel – konjederec.
Pač pa se je kraj naglo razvijal ter dobil drugo lice po otvoritvi koroške proge leta 1863 ter z namestitvijo velikih delavnic v Studencih. Železniška delavnica sama je zaposlila takoj okrog 2000 ljudi, ki so se začeli naseljevati kolikor možno v neposredni bližini delavnice. Lične delavske hiše so se množile, nastale so nove ulice in ceste, kmečko obeležje kraja pa je izginilo vedno bolj. Le na obrežju Drave se je še ohranilo par hiš kot kmetije z obširnimi gospodarskimi poslopji. Tako je nastala v Studencih močna delavska kolonija, ki je dala zaslužka tudi obrtnikom in trgovcem, ki so se naselili.
V začetku te dobe je vladalo v Studencih strpljivo in mirno življenje, dasi jih je privedel zaslužek iz vseh krajev. Tudi v narodnostnem oziru je vladala nekakšna strpnost, ker nihče ni podžigal strasti in sejal mržnje napram tujerodcem; nikomur pač ni prišlo na misel, da bi se spotikal radi govorice. A kmalu je zavel po slovenskih pokrajinah drugi veter, ki ni prizanesel tudi ne Studencem. Po zmagoviti nemško-francoski vojni je nemštvo dvignilo glavo. Stavilo si je nalogo, zagospodovati nad vsemi narodi, pred vsem zgraditi most do Adrije čimprej. Zato je osredotočilo vse svoje delovanje v prvi vrsti v naših krajih. Za dosego tega cilja je upreglo vse, denar, gospodarstvo, literaturo, strokovne in politične organizacije, ne izvzemši niti gasilske, vero, ves državni in vladni aparat. To je bila mogočna sila, ki se ji je bilo težko ustavljati. Vendar je pritisk rodil upor in narodnostni boji so razjedali do takrat mirno žitje posameznih slojev in celokupni narod.
V Studencih so postajala tla v tem oziru vedno bolj vroča. Prej omenjeni aparat je deloval s polno paro in dosezal seveda uspehe. V delavnici so bili vsi delovodje in preddelavci le narodno zavedni Nemci. Boljše delo je dobil le Nemec. Če se je odkod priklatil kak cigan, je svobodno lahko govoril v svojem materinem jeziku, kjerkoli je hotel, če se je pa oglasil Slovenec – domačin, pa so ga že gledali postrani. Neverjetno je, kam zapelje razpaljena strast človeka. Seveda niso bili temu krivi Studenčani, ampak predvsem tista struja, ki jhe prihajala na poziv od zgoraj ter se je posluževala med delavstvom svojega aparata.
Nagel razvoj Studencev, zlasti v zadnjih desetletjih nam kažejo številke ljudskega štetja:

Seveda se je pokazala potreba poleg drugih po lastnem šolskem zavodu, ker je bilo zmiraj več dece, katera je hodila takrat deloma v oddaljeno šolo pri sv. Magdaleni, deloma pa sploh ni obiskovala šole. Ko je pa leta 1896 stopil v veljavo nov zakon, ki je veleval, da mora vsak otrok obiskovati šolo, se je za stvar zavzel takratni občinski odbor, na čelu mu župan Jožef Pec, ter podvzel potrebne korake pri oblasti. Šolska oblast je meseca februarja 1875 izdala tozadevno dovoljenje ter odredila sestavo krajevnega šolskega odbora, ki naj vodi priprave za zidanje šole. Prvi načelnik novega šolskega odbora je bil župan Jožef Pec.
Novo šolsko poslopje, ki je bilo dogotovljeno 15. sept. 1876, je obsegalo 2 učni sobi, sobo za ženska ročna dela, konferenčno sobo ter stanovanje za učitelja. Povodom otvoritve nove šole se je priredila velika slavnost, katero so posetili tudi višji krogi državnih in šolskih oblasti. Bila je dvorazrednica, ki pa se je postopoma razširjevala, v jeseni leta 1884 v trirazrednico, leta 1897 v štirirazrednico, novembra 1901 v petrazrednico, leta 1908 pa že v šestrazrednico s tremi paralelkami. Leta 1911 pa je krajevni šolski odbor odločil, da se razdeli šola v deško in dekliško ter se je sezidala nova dekliška šola.

Nova stavba je stala 70.000 kron, oprava pa 10.000 kron. Značilno je, da je prispeval »Deutscher Schulverein« na Dunaju 35.000 kron in vso opravo, oziroma učila. S tega je razvidno, koliko so takratna oblastva riskirala v raznarodovalne namene.
Svetovna vojna, ki je bila po obsegu največja, po trpljenju in grozovitostih najstrašnejša kar jih je kedaj doživel svet, je zasekala vsem panogam javnega življenja globoke rane, katere še danes niso povsem zaceljene. Kronist je zabeležil, da so prav vsi Studenčani z navdušenjem pozdravljali vojno napoved, pa najbrž to ne drži preveč. Tisto umetno in nenaravno navdušenje, ki je sprva res zajelo zapeljane množice, je pod ogromno pezo katastrofalnih posledic, ki so se takoj občutile, začelo kmalu plahneti in se izpreminjati v ogorčenost in srd. Pričela se je žalostna doba pomanjkanja, krušnih kart, kart za moko, sladkor, krompir, tobak, preganjanje vseh, ki niso trobili v režimski rog, predvsem Slovencev. Štiri in pol leta je moralo trajati to klanje, da so narodi sprevideli, kako so bili zapeljani in kako jih je črnožolti režim držal v šahu, hoteč pogubiti vse, kar jim je bilo na poti.
Studenčani so z žalostjo gledali, kako trpijo šolske stavbe, predvsem deška šola, kjer se je nastanilo vojaštvo, ki ni cenilo tuje lastnine, ki ni hotelo vedeti, s kakim trudom in žrtvami se je vse to postavilo. Razne intervencije in protesti, s katerimi so se skušali otresti te nadloge, so bile zastonj. Stavbe so pa žalostno propadale, šolska mladina pa se je umaknila ter razkropila za koščekom kruha in za peščico moke po deželi, učiteljstvo, v kolikor ga niso vpoklicali v vojake, pa je moralo voditi evidenco poljskih pridelkov, rekvizicijo istih za vojaški erar itd.
V maju leta 1917 so slovenski poslanci v državnem zboru na Dunaju, njim na čelu dr. Korošec in dr. Krek predložili »majsko deklaracijo«, v smislu katere naj se vse slovenske dežele združijo v samostojno slovensko državo pod habsburškim žezlom po vzoru Madžarske, katero je podpisalo čez stotisoč Slovencev. Čehi, ki so se prvi začeli boriti za samostojnost, so jeli prehajati na fronti v Galiciji na rusko stran ter tam sestavljali legije prostovoljcev in jih pošiljali v boj proti Avstrijcem.

Tekst je napisal leta 1937: gospod šolski nadzornik v Studencih Ernest Vranc