Nekaj splošne zgodovine gasilstva


(Zapis iz kronike PGD Maribor-Studenci iz leta 1937)

Ni baš lahka naloga, sestaviti pravilno in točno gasilsko zgodovino, kajti zelo nam manjka zanesljivih podatkov in virov. Zbrali smo vendarle, v koliko se je dalo, nekaj podatkov iz raznih del naših in inozemskih zgodovinarjev. Zanimiva je ugotovitev, da tudi naši bratje Čehi, ki so spravili svojo gasilsko organizacijo na prvo mesto na svetu, nimajo o početkih te človekoljubne organizacije nobenih ali zelo malo podatkov.
Že stari Rimljani so uvideli potrebo ustanovitve gasilstva kajti takratne stavbe so bile zelo raznolične, visoke, z deskami krite in do vojne z epirskim kraljem P h y h r o m  v zelo slabem stanju. Očividno v teh časih niso polagali posebne pažnje in važnosti luksuznim in razkošnim stanovanjem, zadovoljevali so se pač s primitivnimi lesenimi stanovanji. Šele za časa cesarja Avgusta je nekaj teh stavb zginilo ter napravilo prostor zidanim, luksuznim hišam. Vendar je ostalo še mnogo starih s širokimi, naprej štrlečimi strehami s spodaj odprtimi podstrešji, ki so bile zelo izpostavljene požaru, posebno, ako pomislimo, da takrat niso imeli še vžigalic ter je bilo pripravljanje ognja zelo naporno, drgnili so namreč les ob les tako dolgo, da se je vnel. Zaradi tega so pač čuvali ogenj po ognjiščih stalno, da so si prihranili naporno proizvajanje ognja. Seveda je zaradi tega vednega čuvanja ognja večkrat uničil požar poleg teh tudi velike palače ter s tem uničeval mnogo narodnega premoženja. Zato so si omislili bogataši, pa tudi država nekako poklicno gasilstvo, ki je bilo kot vojaška edinica strogo disciplinirano. Bilo jih je okoli 7 bataljonov po 1000 mož, vsak bataljon je imel 7 čet ali centurij, poveljnik bataljona se je imenoval »Praefectus Vigilum«, poveljnik čete pa »Centurion«. Centurije so razpolagale z gasilnim orodjem, sicer zelo primitivnim, vendar za te čase najboljšim. Imeli so tudi brizgalne, seveda lesene, nekako vodno črpalko z dvema batoma in s sesalno in iztočno zaklopnico. Rimski pisatelj in stavbenik Vytruvius to gasilnico, izum nekega Ktesybius-a opisuje kot napravo za dviganje vode brez iztočne cevi in kot tako neporabno za gašenje. Vzdrževali so stalno požarno stražo, ki je v slučaju požara takoj alarmirala celo kohorto. Vsaka četa je imela tudi svojega mojstra brizgalne »syfonarius-a«.
Nekaj časa nato je Ktesybiusov učenec  H e r o n mojstrovo iznajdbo izboljšal, ker ji je dodal bučo ali veternik. Imela je to prednost, da je s črpanjem vode v bučo zrak stisnilo, in ta zračni tlak je gnal vodo z močnim curkom iz cevi. To pa še ni bila sukalna iztočna cev, ampak je brizgala vodo navpično v zrak. Lahko si mislimo, da to ni bilo preveč praktično pri gašenju. Šele z izumitvijo sukalne iztočne cevi je postala ta brizgalna porabna, vendar še vseeno bi bilo pričakovati od te priprave bogve kakšnih uspehov. Ko je na primer pogorelo mesto Nikomedija, je poroča pisatelj Plynius mlajši cesarju Trajanu /98-117. leta po Kristu/ sledeče: »Ogenj se je zategadelj razširil, v tolikem obsegu, ker ni bilo gasilnih priprav, ne syphonov, ne čebrov in ne drugih gasil. Gledalci so bili brezbrižni in se reševalnih del niso udeležili.« Potemtakem tudi pri Rimljanih ni manjkalo zijal. Na podlagi tega je cesar Trajan odredil, da se nabavi potrebno gasilno orodje in se mora ljudstvo siloma pritegniti k reševanju.
Požigov je bilo v starem Rimu izredno veliko, čeravno so bile kazni za požigalce izredno stroge. Oblačili so jih v »tuniko moleto«, to je ogrinjalo, prepojeno z voskom in jih žive zažigali, ali pa izpostavljali divjim živalim, da so jih raztrgale.
V dobi velikega preseljevanja narodov 375. l. po Kristu, ko so Huni jeli prodirati v Evropo, so se izgubile vse kulturne pridobitve, med temi tudi Heranove brizgalne. Šele v 13. stoletju, v dobi R u d o l f – a Habsburškega najdemo na Nemškem prve slabotne pojave gasilno varstvenih odredb, tudi imamo podatke o najprimitivnejših gasilnih pripomočkih. O kakih gasilskih organizacijah pa še ni ne duha ne sluha, kajti prva prostovoljna gasilska organizacija se je osnovala leta 1841 v D u r l a c h u, prvo poklicno gasilstvo pa že 10 let poprej v
S c h w a r z – u  na Tirolskem, torej leta 1831.
Okoli leta 1430 se zopet pojavlja brizgalnica. Kdo jo je iznašel, ali je bila še to rimska iznajdba, nam ni znanega ničesar. V Nürnbergu na Nemškem so uporabljali že leta 1439 prvo brizgalno, nadalje je sprejelo mesto Frankfurt na slovesen način 10 novih brizgalnic. Leta 1518 si je pridobil neki P l a t n e r  velikih zaslug za izpopolnitev brizgalne, kakor tudi Holandec J a n  H e y d e n, ki je leta 1617 iznašel in upeljal takozvani vetrnik. Leta 1655 je brizgalno zopet izpopolnil neki H a u č. V tej dobi se je brizgalna mnogo popravila in se spravila v bistvu že na današnji višek, seveda le ročna brizgalna. Leta 1757 je izdala cesarica M a r i j a T e r e z i j a  prvi pravi, obširni gasilski red.
Prva, prava gasilska organizacija je torej bila, kakor je že omenjeno, ustanovljena 1841, katero lahko vsled vojaškega značaja smatramo kot prvo gasilno društvo v Durlach-u. to društvo je vzbudilo pri požaru gledališča v Karlsruhe vsled junaškega nastopa proti uničujočemu požaru veliko senzacijo in vsepovsod obilo posnemanja. Na Češkem se je osnovalo prvo prostovoljno gasilsko društvo leta 1851 v R e i c h s t a d t – u. Da tudi Slovenci niso v tem oziru spali, priča dejstvo, da se je že leta 1870 osnovalo prvo društvo v
L j u b l j a n i. To je torej najstarejše društvo v Sloveniji.
Pod vplivom požarnega reda Marije Terezije so v 17. stoletju začela polagoma vsa mesta vzdrževati v meščanskih hišah kadi z vodo, nadomeščati lesene dimnike z zidanimi ali glinastimi, nastopati proti razsvetljavi s treskami in leščerbami itd. Da pa je zlasti zadnje ostalo pri nas le na papirju, dokazuje, da je izdal leta 1789 notranje avstrijski gubernij odlok, da morajo gostilničarji oskrbeti v hlevih laterne, da  se v hlevih ponovno prepoveduje pušenje tobaka, razsvetljavo s treskami itd. Upravno pa je terezijanska doba poleg tega uredila gasilstvo s posebnimi gasilskimi redi ter z njimi na osnovi običajev razdelila gasilske funkcije. V mestih je bila urejena služba nočnih čuvajev in to s poudarkom čuvajev v cerkvenih stolpih. Nabavilo se je gasilno orodje ter razdelilo med hišne posestnike ter večje podjetnike. K zasilnemu požarništvu so bili pritegnjeni zlasti dimnikarji, ki so postali nekaki požarni nadzorniki. Vodstvo gašenja pa je po tradiciji pravno prešlo v roke županov ter političnega oblastva. Občine so bile primorane skrbeti za gasilno opremo, zlasti za brizgalne. Pri gašenju pa je terezijanska doba namesto prejšnje celotne soseske pritegnila v prvi vrsti obrtnike. V bistvu pa so vsi požarni redi ostali le na papirju kljub kontroli nadzornih oblasti, kar dokazuje dejstvo, da je leta 1825 izšel novi požarni red v slovenščini, imenovan »O g n j  g a s i t n i  n a v o d  ali naredbanje ognj gasiti«, ki je poostril vse gasilske in gradbene naredbe. Posledica tega navoda je očividno stara, lesena berglovka z kadjo, ki jo ima prostovoljna gasilska četa v R u š a h, katero je najbrž prevzela kot občinsko gasilno orodje. V zgodovini prostovoljne gasilske čete v M a r i b o r u, katero je izdala ob priliki 65. letnice obstoja, omenja pisec, da datira ta brizgalna iz leta 1822, kar je dasi ni dokazano, precej verjetno.
Ta »Ognj gasitni navod« je za našo zgodovino važen v toliko, ker vsebuje navodila, kako se naj gasilci razdelijo v razne oddelke, katerim je najprej določen delokrog pri požaru. Praksa je pa pri izvrševanju tega navoda pokazala, da je bilo v slučaju požara najtežje dobiti zanesljive čuvarje in vestne reševalce, ki bi res reševali in čuvali imovino pogorelca.
Leta 1853 je bila ustanovljena tudi prva poklicna gasilska ustanova v naši bližini, v G r a d c u. Tam je bilo dotlej kakor v vseh drugih mestih, gašenje v rokah Cehov /obrtnikov/ in sicer so bili za naskok ognja določeni zidarji, tesarji in dimnikarji, za dovoz vode zopet drugi, nekateri pa zopet za razsvetljavo ogroženega dela mesta. Ker pa so uvideli mestni očetje, da ta sistem ni več v skladu z napredkom časa in da pri danih prilikah ne zadostuje več, so po temeljitem študiju ustroja gasilstva v Nemčiji in Italiji ustanovili po vzorcu mesta Ulm »k o r p u s  p o m p i e r o v«. Ta korpus je štel 24 mož, ki so se rekrutirali iz odsluženih vojakov pa tudi iz vrst cehov. Tudi tu se je nakupilo nekoliko orodja in opreme. Konjske vprege v stalni pripravljenosti pa še niso imeli, temveč so jo sproti rekvirirali. Prva javna vaja, ki je pokazala še precej izvežbanosti in discipline, je bila že 15. junija 1853. Ker pa se je s časom pokazalo, da je moštva premalo, so leta 1861 zvišali stanje na 36 mož, obenem pa tudi institucijo preimenovali v »Städtische Feuerwehr«.
Razmeroma pozno /v primeru z Nemčijo/ so se začeli razvijati pri nas prostovoljna gasilna društva, dasiravno so se razne oblasti potegovale za to, izdajale razne gasilske rede in tudi finančno podpirale ustanavljanje gasilskih društev. Dne 9. februarja 1857 je izdalo štajersko deželno namestništvo v Gradcu nov  »G a s n i  r e d  z a  v s e  k r a j e  Š t a j e r s k e g a
v o j v o d s t v a  r a z e n  p o g l a v n e g a  m e s t a  G r a d c a«. Odločbe novega gasilskega reda so se razširile in izpopolnile uredbe prejšnjih gasilskih redov z novimi predpisi o gasilskih potrebščinah, z določili za dosego zmanjšanja požarnih nevarnosti, kako naj sodeluje prebivalstvo in z določbami o kaznih pri ravnanju proti gasilskemu redu. Bistveno se ta »gasni red« ni razlikoval od prejšnjih, pospeševal je le idejo o ustanavljanju prostovoljnih gasilnih društev. Najbolj pa je v to pripomogla izprememba požarnega reda štajerskega namestništva 23. januarja 1865, ki je prenesla funkcije, katere so doslej vršili kresija in okrajno glavarstvo, na občine, tako vodilne, kakor finančne dolžnosti. Višjim oblastem je pripadalo samo še nadzorstvo nad izvajanjem požarnega reda in gašenja po občinah. Ker so se s tem obremenile občinske blagajne v znatni meri, je vedno globlje prodirala misel in ideja prostovoljnega gasilstva.
V smislu določil novega gasilskega reda iz l. 1865 je prevzela mestna občina M a r i b o r celotno požarno policijo. S tem pa se je pripravljenost požarne brambe poslabšala, da je stavil dne 18. junija 1868 na seji občinskega sveta mariborskega Fr. Stamfl predlog, da se naj ustanovi redna požarna bramba. Predlog je bil poverjen sekciji, ki naj ga prouči in v imenu katere je dne 16. julija predlagal Ivan Girstmayr, da mestna občina reorganizira obveščanje o požarih, da zagotovi vprego za brizgalne, za vozove za vodo in druge gasilske priprave, da se izvoli odbor petorice, ki naj prouči mestni požarni red, naj se pritegne telovadno društvo za gasilska dela itd. Ustanovitev redne gasilske organizacije pa je sekcija odklonila.
V Sloveniji so bila ustanovljena prva društva leta 1870 in sicer v spomladi v L j u b l j a n i, 3. marca v P t u j u in 25. avgusta v L a š k e m. V Ljubljani se je snovala že 7 let poprej gasilska organizacija in je bil tedanji »Južni Sokol« pripravljen prevzeti gasilske posle, vendar do ustanovitve gasilnega odseka v Sokolu ni prišlo, čemur so bile krive v glavnem politične intrige. Leta 1871 je bilo na našem ozemlju ustanovljenih 6 novih društev in sicer: Maribor dne 17. marca, Ljutomer 1. julija, Celje 1. oktobra, Krško, Trbovlje in Metlika, 1872 so sledili Rogatec, Vič, Slovenj Gradec, Slovenska Bistrica, Radeče, 1873 Konjice, Dolnja Lendava in Prebold itd.
Čim več je bilo v bivših avstrijskih kronovinah gasilnih društev, tem bolj se je čutila potreba, da se gotove splošno-gasilske zadeve obravnavajo in rešujejo na skupnih forumih, skupščinah. To spoznanje je rodilo najprej deželne gasilske dneve, takozvane »Feuerwehr tage«, že kmalu pa se je pojavila težnja, ustanoviti v okviru dežel višjo organizacijo, deželno zvezo gasilnih društev. Tako zvezo je ustanovilo npr. leta 1869 za Koroško 13 takratnih gasilnih društev in jo imenovalo »Verband der freiwilligen Feuerwehren in Kärnten«, naslednje leto /1870/ se je od 17 takrat na Štajerskem obstoječih gasilnih društev udeležilo 10 ustanovne skupščine štajerske deželne zveze /«Steiermärkischer landes-Feuerwehr-Verband«/. V okviru teh deželnih zvez so se pozneje na Štajerskem leta 1887 začele ustanavljati okrajne organizacije, ki so štele vsaj po 4 društva; na južno-štajerskih tleh so bile prva leta samo tri take okrajne zveze, mariborska 4 društva, ptujska 4 društva, celjskih 11 društev, razen tega pa je bilo še društvo Slovenj Gradec, ki ni bilo dodeljeno nikamor, in pa 15 društev, ki se niso priključila štajerski zvezi: Dornava, Fram, Ormož, Vitanje, Žalec, Mozirje, Rečica, Ljubno, Gornji grad, Loka, Kozje, Sevnica, Šoštanj, Marenberg in Vuhred.
Potreba po neki skupni vezi teh deželnih zvez se čutila in pojavila že leta 1878 in so delegati nekaterih deželnih zvez na skupščini v Lincu ob Donavi sklenili delati na to, da se osnuje
d r ž a v n a  g a s i l s k a  o r g a n i z a c i j a. V tem pravcu naj bi delovali avstrijski gasilski dnevi, kojih prvi je bil 7. septembra 1880 v Gradcu. Na tem se tudi izvolil nek centralni odbor/«Ständiger österreichischer Feuerwehr-Ausschuss« /, ki naj bi zastopal gasilske interese na zunaj in ji je bilo poverjeno vrhovno vodstvo gasilstva.
Da se je tako naglo širila ideja ustanavljanja prostovoljnih gasilskih edinic v tej dobi, je pripisati tudi dejstvu, kako zelo pomanjkljive so bile takrat razmere v občinskih požarnih brambah ter v izvajanju požarnega reda, kar naj ponazori teh dvoje primerov: Leta 1870 je v mesecu aprilu javil plat zvona požar v Radvanju. Limbuški učitelj in en posestnik sta takoj zapregla krajevno limbuško brizgalno ter konje pognala. Pri tem pa se je prednji del ojnice odtrgal, brizgalna je padla naporej, preko nje učitelj in posestnik, pri čemer si je učitelj zlomil roko, kmet se pobil, konji pa so zdirjali z ojnico proti Bistrici. Mesec dni nato pa je gorela v Kušerniku viničarija ter so prišli gasit sosedi. Ko je lesena koča zagorela, pa so gasilci ugotovili, da je ostala obokana klet nepoškodovana in v njej precej vina. Gasilci so začeli kljub protivljenju župana in lastnika popivati ter nositi vino domov in je ta zaključek gašenja končal šele čez dva dni, ko je bila klet prazna. V mestu Maribor je bil položaj sicer daleko bolji, vendar pa je z nastopom demokracije posamezni meščan le prerad prepuščal gašenje požarov mesnim uradnikom, policiji in vojaštvu.
Z nastopom ustavne dobe se je začelo precej hitro razširjati tudi zavarovanje proti požarom, katero sta pri nas vršili zlasti zavarovalnici »Phönix« in »Assicurazione generali«. Zastopniki zavarovalnic pa so bili tudi naši prvi propagatorji za organizacijo prostovoljnih gasilnih društev. Nje, kakor tudi vso javnost pa so k temu silile prej opisane razmere.
Radi tega dejanskega položaja gasilstva v Mariboru in okolici je občutila mariborska javnost potrebo po njegovi reorganizaciji, k čemur je odločilno prispevalo ustanavljanje prostovoljnih gasilnih društev drugod, predvsem pa ustanovitev požarne brambe v Ptuju leta 1870. to razpoloženje je izrabilo sedaj mariborsko telovadno društvo ter je povabilo starešino prostovoljnega gasilnega društva v Celovcu, Jergiča, da je prišel februarja leta 1870 v Maribor in držal agitacijsko predavanje o prostovoljnih gasilnih društvih. Predavanje je dalo pobudo za ustanovitev pripravljalnega odbora, ki je dobil nalogo, pripraviti pravila, sklicati javno skupščino, da pravila odobri ter zbrati potrebna sredstva pri mariborskih podružnicah zavarovalnic in s subskripcijo pri mariborskem meščanstvu. Pripravljalni odbor, kateremu sta stala na čelu prof. J. Schaller kot predsednik in prof. O. Rieck kot tajnik – in katera sta bila ob enem tudi vodilna moža mariborskega telovadnega društva – je imel odločilno sejo 4. maja 1870, na kateri je redigiral pravila, sklenil sklicati skupščino meščanov ter vzel na znanje obljube mariborskih zavarovalnic, da bodo gmotno prispevale k ustanovitvi.
Med pa so državnozborske volitve z notranjim razkolom med mariborskimi liberalci, naprednjaki in levičarji, končno pa tudi izbruh nemško-francoske vojne preusmerile miselnost mariborskih meščanov drugam ter se je zlasti radi politične zainteresiranosti meščanov zavlekel občni zbor do 16. avgusta, ko se je vršil ob navzočnosti 70 članov, med katerimi so imeli večino telovadci v lokalih Götzove pivovarne. Predsednik pripravljalnega odbora skupščine prof. Shaller je poročal o delu pripravljalnega odbora, prof. Rieck pa je predložil pravila in jih utemeljeval. Po teh pravilih je imelo gasilno društvo nalogo varovati mesto in po možnosti tudi bližnjo okolico pred ognjem. Požarniki se delijo v plezalce, vodarje in stražnike; vsi imajo primerne uniforme. V društvo lahko stopi vsak moralno in materijalno neoporečen Mariborčan, ki je dopolnil 18 let. Na čelu je starešina s tremi vodniki in namestniki, ki vodijo gašenje požarov. Nadzorstvo nad društvom in njegovim delom ima mestna občina., ki izvaja požarno policijo; vendar je taktično starešina pri vodstvu gašenja popolnoma samostojen. Ena tretjina odbornikov mora biti tudi odbornikov telovadnega društva. Gospodarsko se požarna bramba vzdržuje s prostovoljnimi prispevki, pri čemer so ustanovitelji mislili predvsem na zavarovalnice, mestno občino, ki je pod vplivom dela pripravljanega odbora votirala podporo v znesku 100 forintov, ter s prispevki meščanov.
Meščanska skupščina se je v debati o pravilih razdelila v dva tabora; v telovadce, ki so pravila ec bloc zagovarjali ter v meščane kot take; poleg Riecka je bil govornik telovadcev zlasti njih načelnik R. Markl, govornik meščanov pa je bil trgovec Stopar. Štajersko namestništvo je potrditev predloženih pravil odklonilo in to baš radi povezanja požarne brambe s telovadnim društvom in pa radi pomanjkljivega nadzorstva. Zahtevam namestništva so ustanovitelji ugodili 28. novembra 1870 in tako je prostovoljna požarna bramba bila sicer dejansko pod vplivom telovadnega društva, formalno pa izraz celotnega meščanstva. Za uresničenje nove ustanovitve sta se sedaj zavzela tudi poslana K. Reuter in posebno F. Brandstätter ter so bila pravila potrjena v marcu l. 1871, odbor pa je med tem zbiral denarne prispevke in do pomladi zbral nad 2000 forintov ter 70 izvršujočih članov, med katerimi so bili predvsem posedujoči sloji, hišni posestniki, obrtniki in trgovci.
V notranji organizaciji je nova gasilska ustanova uvedla službeni red po vzoru Gradca in takoj začela z prilagoditvijo vse gasilske opreme v smislu sklepov štajerskih gasilskih dnevov oziroma gasilske zveze katere član je postala in se kot taka prvič udeležila gasilskega dne v Bruck-u ob Muri, kupila odklopno brizgalno od Knausta na Dunaju, kar je že takoj v začetku dalo povod za spor v društvu. Nekateri so bili namreč mnenja, da bo domač izdelek tvrdke Dencl ravnotako odgovarjal potrebam kakor dragi, tuji izdelek , drugi pa, da ima Dencl premalo izkušenj v fabrikaciji brizgalen itd.
Med temi javnimi diskusijami je odbor po odklonitvi nakupa Denclove brizgalne sklenil z nabranimi sredstvi nabaviti drugo odklopno brizgalno v Lipskem pri A – J a u k u. Med tem pa so se mariborski gasilci vadili z obiski in sodelovanjem na gasilskih vajah v bližnjem srednjem Štajerskem ter posetili kot organizacija tudi štajerski gasilski dan v Brucku, kar je bilo važno za pridobitev splošnih pogledov na organizacijo gasilstva in za načelno usmeritev, po kateri se naj mariborska požarna bramba organizira po smernicah, ki so veljale v okviru štajerske gasilske zveze.
Da bi bila borba proti ognju čim učinkovitejša, so se trudili tudi razni fabrikanti v  izpopolnitvi brizgalen, ki so v vedno večjem številu prihajale na svetovni trg. Prednjačila je vsekakor Nemčija, ki je v nekakem tekomavnju z drugimi dobesedno preplavila tržišča z svojimi izdelki. Razne preizkušnje raznih brizgalen so prikazovale razne uspehe.
Važni gasilsko-organizacijski družabni dogodki so bili štajerski gasilski dnevi, takozvani
F e u e r w e h r t a g , katerih prvi se je vršil v Mariboru leta 1874. Zanj so 16. maja Mariborčani sestavili pripravljalni odbor, ki je obstojal iz odbora gasilnega društva, pomnoženim s podžupanom dr. Duhačem, ravnateljem Elšnikom, dr. Ipavcem, dr. Mulejem, prof. Schalerjem z županom dr. R e i s e r – j e m na čelu. Vršil se je 6. 7. in 8. sept. ter se je razdelil v zborovanja, vaje in gasilsko razstavo. Po sprejemu gostov na kolodvoru je bil 6. septembra pozdrav na glavnem trgu, opoldne pa otvoritev gasilske razstave v Götz-ovi, sedaj Unionovi dvorani, na katero so zlasti tovarne gasilskega orodja poslale svoje najpopolnejše izdelke. Popoldne ob 15. uri je bila vaja mariborskega gasilskega društva v kadetnici, današnji vojašnici kralja Petra I. 7. sept. je bilo dopoldne v gledališču strokovno gasilsko predavanje, popoldne pa pri treh ribnik preizkušnja razstavljenih gasilskih priprav in njih ocenitev. 8. sept. je bil izlet v Ptuj, kjer je predvajalo tamkajšnje gasilno društvo razne vaje z lestvami in brizgalno. Odbor je financiral štajerski gasilski dan v Mariboru s članskimi prispevki za udeležbo in z vstopnino na vaje in zabave, katere se je udeležilo n. pr. pri Götzu na večer pred odhodom v Ptuj okoli 1500 ljudi. V spomin na to prireditev so gasilna društva im meščani Maribora izročili starešini J a n ž i č u  in podstarešini  S c h e r b a u m u  častna meča, izdelek graverja Rolačeka iz Gradca.
Takšni gasilski dnevi so prešli s časom v gasilsko tradicijo ter so potekali ob raznih prilikah na najsvečanejši način. Ta tradicija se je ohranila v naših krajih vse od uzakonitve jugoslovanskega gasilstva dne 15. 7. 1933.           

  I. gasilska brizgalna gasilcev iz Ruš